Veter

Osluhnem…

Čujem ga!

Čas tenor, čas bas,

Čas buči, čas se razmeče,

Čas se leno čez vulicu vleče.

Nigde ni dobrodošel gost

svim susedima več ga je dost!

Pa se zapiraju v svoje hiže

i čez zaprte obloke glediju

kak po  cesti i nori i gmiže.

V tuja dvorišča zaviri,

med kokošima se šepiri.

Okrene oprani veš na štriku,

prevrne pozablenu motiku,

na klopotcu zaklepeče,

tu i tam decu za nos povleče.

Pa vutihne…

Kam je nestal?

Kak je odjenput puhat prestal?

Evo ga!

V pesju hižu se je skril,

no ni za dugo miran bil.

Opet poskoči, pa zatanca,

pa se smiri,

več u drugom mahu veselo piri.

A tam … neko dršči od straha,

boji se vetra

i njegovog mrzlog daha.

To se listek na grani

splašeno ziba, siromak zdihava.

A veter, kak malo dete,

ne da si mira

i veselo paradira.

Pa opet zatuli,

pa opet zapuhne,

i onaj mali listek

na zemlu otpuhne.